21. Tiho odpade list, ostane radostno
upanje v novo vzklitje,
ko se ustavi srce, obmolkne vse,
ostaneta le tišina in večna bolečina.
22. V tihem pomladnem večeru,
ko sonce škrlatno zahaja za goro
poslednjič ti milo zvonovi
zapojo v slovo, v slovo ….
(Majda Novak)
23. Ni te več na vrtu, ne v hiši,
nič več glas se tvoj ne sliši,
če lučko na grobu upihnil bo vihar,
v naših srcih je ne bo nikdar.
24. Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši …
(J. Medvešek)
25. Visoko ponese te oblak neba,
daleč odplove te val morja,
tja, kjer duša tvoja je doma.
26. Še poln elana, veselja in nad
z družinico svojo še živel bi rad.
27. Zakaj, zakaj ravno ti?
Pa toliko dobrote je bilo v tebi.
28. Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)
29. Solze žalost naj blažijo
a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo
na svetu puščajo sledi.