1. Samo to še opravim,
samo to še postorim,
potem se spočijem
in umirim.
(T. Kuntner)
 
2. Noč v korakih mirnega je sna
vzela, kar življenje da.
Pot zdaj tvoja vodi tja,
kjer so drugi tvoji že doma.
 
3. Usodi nisi sam gospod,
pospravi vse;
pripravi se,
ne veš, kdaj treba bo na pot.
(O. Zupančič)
 
4. Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal.
 
5. Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpel sem,
in večni mir mi zaželite.
 
6. Ne jokajte ob mojem grobu,
privoščite mi večni mir,
izčrpal sem svoje moči,
zaprl sem trudne oči.
 
7. Zrele trave poznih let
v tihem polju zadnji cvet.
 
8. Življenje sploh ni tisto, kar se zdi,
je le korak na poti k večnosti.
 
9. Odgovorov na vprašanja večna ni,
spomin je tisto, kar živi.
 
10. Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.
(T. Pavček)
 
11. Mirno in spokojno si zaspala,
v večni sen od nas odpotovala.
Naj bo srečno tvoje potovanje
in pogosto vračaj se nam v sanje.
 
12. Pred zadnjo potjo si ni mogoče zatisniti oči,
kot ni mogoče zbrisati sledi
v puščavi in med žitnim klasjem.
 
13. Samo tišina je
pregloboka…
 
14. Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
(Kant)
 
15. Saj solz skoro več ni,
a v srcu boli, boli.
Kako hitim, da ne zamudim,
nobene reči, samo da pozabim,
da te ob meni več ni.
(A. Strle)
 
16. Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.(T. Pavček)
 
17. Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
a v naših srcih za vedno boš ostal.
 
18. Vsa toplina tvojega srca
in vsa tvoja ljubezen
ostajata za vedno z nami.
 
19. Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu.(T. Pavček)
 
20. Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W. Goethe)
 
21. Tiho odpade list, ostane radostno
upanje v novo vzklitje,
ko se ustavi srce, obmolkne vse,
ostaneta le tišina in večna bolečina.
 
22. V tihem pomladnem večeru,
ko sonce škrlatno zahaja za goro
poslednjič ti milo zvonovi
zapojo v slovo, v slovo ….
(Majda Novak)
 
23. Ni te več na vrtu, ne v hiši,
nič več glas se tvoj ne sliši,
če lučko na grobu upihnil bo vihar,
v naših srcih je ne bo nikdar.
 
24. Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši …
(J. Medvešek)
 
25. Visoko ponese te oblak neba,
daleč odplove te val morja,
tja, kjer duša tvoja je doma.
 
26. Še poln elana, veselja in nad
z družinico svojo še živel bi rad.
 
27. Zakaj, zakaj ravno ti?
Pa toliko dobrote je bilo v tebi.
 
28. Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)
29. Solze žalost naj blažijo
a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo
na svetu puščajo sledi.